Ko sem bil še najstnik, se nisem sekiraral za nič. Vsaj mislil se, da je temu tako, dokler se nisem naenkrat zavedel, da si preveč vsega ženem k srcu. Nato sem mislil, da je sreča nekaj, kar mi je usojeno in sem povsem spregledal, da je v resnici stvar gledišča. Treba je bilo dodobra prerukati moje kosti, da mi je kapnilo. Mislil sem nekoč. da je ljubezen nekaj, kar se nam preprosto zgodi in dolgo je trajalo, da sem spoznal, da je ljubezen v bistvu trdo delo. Posnemal sem kulske idole zmotno prepričan, da če dobro naštudiram njihove taktike, bom tudi sam izpdel kul, da bi šele po naključju spoznal, da sem skozi nekakšno lastno, čisto osebno znamko, v bistvu ravno prav kul po mojih merilih.
Ko se ozrem nazaj, se je spremenilo veliko. Ogromno. Niti v najbolj podivjano drzni domišljiji si ne bi bil mogel zamisliti, da bo moja življenjska pot tako nepredvidljiva, kot je bila, še manj bi si mogel zamisliti, kako bliskovito se bo spreminjal svet okoli mene. Bore malo ali nič od tega, kar sem še pred desetletjem pričakoval, se ni uresničilo. oz. se se je odvilo povsem drugače od mojih - z današnjega zornega kota precej zgrešenih - predstav.
Najpomembnejša lekcija leta 2019 je zame tako, da je treba precej prevetriti pogled na učenje.Da je vredno premisliti o tem, kako pristopiti k učenju, kako se učiti. Kajti tisto, kar vemo o učenju iz šol, ni učenje. Je bolj treniranje pomnenja določenega nabora informacij do preizkusa znanja. Mature npr. danes brez priprav ne bi opravil bolj ali manj nihče od nas tu. Kar pa niti ni pomembno. Saj v hitro spreminjajočem se okolju bolj kot pomnenje prav pride sinteza.
Za razliko od mučnih priprav na kontrolke je v današnjem vsakdanu veliko bolj odločilno, koliko smo v stanju sprocesirati in ovrednotiti kakovost dražljajev, ki jih dobivamo iz okolice in jih umestiti v kontekst, ter tako ustvariti podlago, ki nam bo omogočila, da bomo tudi jutrišnje nove dražljaje uspeli sprocesirati enako hitro. Kajti zdi se, da razlojevanje danes temelji ravno na zmožnosti hitrega procesiranja in umeščanja informacij, ki jih pridobivamo od zunaj. In da bo to vplivalo na vse več ravni naših življenj, najsi bo to premoženje, zdravje, odnosi, zapadanje v odvisnost, trdnost naših zakonov, ipd.
In to je moja lekcija iz leta 2019, podprta z izkušnjami iztekajočega se desetletja: temelj znanja ni tisto, kar smo pridobili iz knjig, šol in tečajev, ... temveč je sposobnost hitrega povezovanja navidez nepovezanih dogodkov v smiselno celoto in zmožnost sprejemanja hitrih, tudi parcialnih, za nas dobrih odločitev na tej podlagi. Učenje ni več zgolj spoznavanje utečenih modelov, pravil in zakonitosti, temveč aktivno sodelovanje pri odkrivanju le-teh tudi na najbolj mikro ravneh našega bivanja.
Prijeten zdrs v leto 2020 vsem skupaj!
Ko se ozrem nazaj, se je spremenilo veliko. Ogromno. Niti v najbolj podivjano drzni domišljiji si ne bi bil mogel zamisliti, da bo moja življenjska pot tako nepredvidljiva, kot je bila, še manj bi si mogel zamisliti, kako bliskovito se bo spreminjal svet okoli mene. Bore malo ali nič od tega, kar sem še pred desetletjem pričakoval, se ni uresničilo. oz. se se je odvilo povsem drugače od mojih - z današnjega zornega kota precej zgrešenih - predstav.
Najpomembnejša lekcija leta 2019 je zame tako, da je treba precej prevetriti pogled na učenje.Da je vredno premisliti o tem, kako pristopiti k učenju, kako se učiti. Kajti tisto, kar vemo o učenju iz šol, ni učenje. Je bolj treniranje pomnenja določenega nabora informacij do preizkusa znanja. Mature npr. danes brez priprav ne bi opravil bolj ali manj nihče od nas tu. Kar pa niti ni pomembno. Saj v hitro spreminjajočem se okolju bolj kot pomnenje prav pride sinteza.
Za razliko od mučnih priprav na kontrolke je v današnjem vsakdanu veliko bolj odločilno, koliko smo v stanju sprocesirati in ovrednotiti kakovost dražljajev, ki jih dobivamo iz okolice in jih umestiti v kontekst, ter tako ustvariti podlago, ki nam bo omogočila, da bomo tudi jutrišnje nove dražljaje uspeli sprocesirati enako hitro. Kajti zdi se, da razlojevanje danes temelji ravno na zmožnosti hitrega procesiranja in umeščanja informacij, ki jih pridobivamo od zunaj. In da bo to vplivalo na vse več ravni naših življenj, najsi bo to premoženje, zdravje, odnosi, zapadanje v odvisnost, trdnost naših zakonov, ipd.
In to je moja lekcija iz leta 2019, podprta z izkušnjami iztekajočega se desetletja: temelj znanja ni tisto, kar smo pridobili iz knjig, šol in tečajev, ... temveč je sposobnost hitrega povezovanja navidez nepovezanih dogodkov v smiselno celoto in zmožnost sprejemanja hitrih, tudi parcialnih, za nas dobrih odločitev na tej podlagi. Učenje ni več zgolj spoznavanje utečenih modelov, pravil in zakonitosti, temveč aktivno sodelovanje pri odkrivanju le-teh tudi na najbolj mikro ravneh našega bivanja.
Prijeten zdrs v leto 2020 vsem skupaj!