Zmeden987654321 je napisal/a: ↑To je to. Ko te nekdo pusti na cedilu brez, da bi vedel pravi razlog. Ko je težko razumet zakaj se s tabo nekdo naenkrat ne more več pogovarjat. Ko vprašaš za odgovore pojasnitev pa dobiš hladnokrvno, da si preveč čustven, nesproščen, da mu greš na živce, misliš da vse veš. Potem se pa začneš spraševat kaj si delal narobe, kaj bi lahko drugače naredil, sem res tako slab oz. z mano nekaj ni ok? Enkrat mi je celo dejala kako ji je žal, da me je spustila blizu sebe. Pretiravam, če sem se ob tem občutil gnus? In te stvari bolijo veliko bolj kot sama zavrnitev. Ker nismo brezbrižni poskušamo razčistit stvari oz. ohranit vsaj spoštljiv odnos/stik, dalje kontaktiramo. S tem sebe vedno bolj prikazujemo kot šibke in ničvredne, hkrati pa drugemu nabijamo ego.
Se precej najdem v tvoji zgodbi. Moj problem je, da redko najdem osebo v kateri bi videl nekaj več, ko pa to najdem pa dobim močna čustva in znam prehitevat stvari. Sem pa nekaj prepričan. Nikoli več ne bom za nekom moledoval. Ob prvih znakih, da se moram nekomu vsiljevat bom jaz tisti, ki bo prvi šel stran.
Takšni smo. Oklepamo se tiste kapljice možnosti. Sploh za nekoga, ki nam resnično dosti pomeni.
Veš. Še vedno ne mine dan, da ne pomislim nanj. Vsak dan. Priznam. Še vedno mi je najlepši moški kar sem jih kdaj videla in spoznala.
Razlika z današnjim dnevom je samo ta, da misel nanj ne boli več. Ne rišem več slik, ki se nikoli ne bodo zgodile in ne pišem v mislih zgodb, ki jih želim samo jaz.
Boli več ne, ostal bo pa vedno v srcu in nekje, kamor ne bo nikoli več nikdo vstopil.
Take stvari ostanejo. Tudi, ko se srce in pamet ogrejeta za nekoga drugega.
Aja. Ta moj srčni izbranec ima sedaj punco...pišem punco, ker je dosti starejši od nje. Pa se ob tem samo nasmehnem.