vzgajanje nesposobnežev je napisal/a: ↑
res je ampak je napisal/a: ↑
Načeloma se sicer strinjam s tabo. Ampak tu sta dečka zaradi terapij zelo napredovala. Je mama v prispevku razložila, da pred 2 letoma nista niti govorila, bila sta agresivna, avtoagresivna, nista prenesla nobenega kontakta, v prispevku se pa vidi kako se lepo pogovarjata z novinarko, tisto ko en vzame mikrofon in začne peti je pa sploh simpatično.
Res je simpatično, se strinjam. To je pa tudi vse. Zdaj sta simpatična, ker sta majhna in ker sta otroka. Ko bosta v zavodu pri 20, 30 ali 40 letih vzela v roke tulec in začela peti, pa ne bo več simpatično.
Napredovala sta telesno. Ampak mentalno pa žal nista na neki stopnji. Mogoče bosta še napredovala, ampak samostojna ne bosta nikoli. Imata razvojni zaostanek v duševnem razvoju. Pa lahko mama poleg inkluzive še defektologijo vpiše. Za kar sicer pohvalno, ker je v tem res izjemna mamica. Ampak objektivnost ostaja enaka, simpatija in pohvala gor ali dol, otroka bosta vedno v oskrbi drugih oseb, saj imata razvojni zaostanek. In tega se s terapijami in matičnimi celicami žal ne da izboljšati do stopnje, da jima ne bo potrebno imeti oskrbe in nadzora 24 ur na dan tudi kasneje v odrasli dobi.
Kaj te pravzaprav moti? Morda pa bodo terapije vsaj malo pomagale. Jaz sem poslala SMS, če bo pomagalo bo, če ne pa, je bil vsaj poskus. Mamo razumem, tudi jaz bi poskusila vse in imela upanje do zadnjega. Kako točno si pa ti v tem primeru oškodovana, da si tako negativno nastrojena?